V petek, 16.6.2017 so se na pobudo Dušana Cafa na NSIOS v manjšini zbrale nekatere invalidske organizacije, ki jih moti neizpolnjevanje zakonskih obveznosti glede dostopnosti IKT vsebin.
20170616 111639Pravica do obveščenosti je temeljna človekova pravica, ki jo zagotavlja Ustava. Velja za vse gledalke in gledalce TV Slovenija. Logično. Velja za vse, neglede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino.

Kaj pa invalidke oz. invalidi? Velja to tudi zanje? Seveda, saj ustava od leta 2004 kot osebno okoliščino posebej navaja tudi invalidnost.20170616 111714

Ratifikacija konvencije in ZIMI

Slovenija se je pred osmimi leti z ratifikacijo mednarodne konvencije o pravicah invalidov zavezala, da jim bo zagotovila pravico do obveščenosti in dostop do programskih vsebin.

Šla je še korak dlje in namero, izraženo z ratifikacijo, pred šestimi leti zapisala v Zakon o izenačevanju možnosti invalidov (ZIMI). Rok za implementacijo zakona se je iztekel pred enim letom, a smo danes še vedno daleč od uresničitve zakonskih ciljev.

RTV Slovenija, ki opravlja javno službo na področju radiotelevizijske dejavnosti, bi dostopnost morala zagotavljati za informativne oddaje. Seveda tudi za ostale, kot so izobraževalne, kulturne in druge. Javne (in zasebne) televizije bi dostopnost morale zagotavljati v živo. Podnaslavljanje za večino, zvočni opis slike in tolmačenje v znakovni jezik le za določene programske vsebine.

Kljub ponekod solidnim zakonskim temeljem se politike in zakonodaja ne izvajajo niti tam, kjer bi sistem moral varovati temeljne pravice in svoboščine ranljivih skupin. Zaznali in dokumentirali smo več nedelujočih področij.

Zakonske pomanjkljivosti

Na področju digitalnih politik in regulacije smo v petih letih identificirali vrsto sistemskih in zakonskih pomanjkljivosti. Izvršna veja oblasti ne deluje učinkovito in je vse bolj odmaknjena od državljanov ter realnega življenja.

Gre za sistemski problem, ki je posledica našega volilnega sistema, v katerem je vlada bolj zavezana koalicijski pogodbi kot državljanom. Pravni in ustavni strokovnjaki že nekaj časa opozarjajo na ta problem in nujnost sprememb volilnega sistema.

Nenačelna politika, odmaknjena od državljanov

Organizacije, ki se ukvarjajo z zagovorništvom, v svojih stikih z zakonodajno in izvršno vejo oblasti vse bolj močno občutijo posledice slabo delujočega sistema. Slovenske vlade so šibke tako v političnem kot strokovnem smislu. S programi in zakonodajo praviloma zamujajo — tudi po več let — ali pa jih pripravljajo in sprejemajo po skrajšanih postopkih, brez legitimnih javnih posvetov. Programi so pogosto strokovno neustrezni in premalo ambiciozni, za nameček pa šepa še njihova realizacija. 

V zakonodajni veji oblasti, ki bi morala imeti aktivnejšo vlogo pri nadzoru nad delom izvršne oblasti in si prizadevati za boljšo zakonodajo in delovanje države, ni močnih igralcev ne v vladi ne v opoziciji. V Državnem zboru se uveljavlja nenačelna politika, podrejena izvršni veji oblasti, ki se mora nenehno prilagajati novim in medsebojno izključujočim se prioritetam.

Večina programskih vsebin ni dostopnih v živo

RTV Slovenija za večino programskih vsebin ne zagotavlja dostopnosti v živo. S tolmačenjem v slovenski znakovni jezik omogoča samo spremljanje Dnevnika in Slovenske kronike, ki ju gluhi (in naglušni) lahko spremljajo na 3. programu TV Slovenija, portalu MMC in mobilnih platformah prek aplikacije RTV 4D.

Sporne Tarče niso mogli enakopravno spremljati v živo vse gledalke in gledalci, kar velja za večino programskih vsebin. RTV Slovenija si sicer prizadeva za dostopnost, a jo zagotavlja z zamudo na svojih portalih oz. v arhivu. Tuje oddaje in filmi pa zaradi licenčnih pogojev običajno niti tam niso dostopni.

S takšnim pristopom se torej ohranja diskriminacija. Po desetih letih prizadevanj za večjo dostopnost ugotavljamo, da smo relativno še vedno na začetku. Prvi nacionalni cilji glede dostopnosti so bili določeni leta 2005 in se nato pojavljali v različnih akcijskih načrtih. Leto kasneje je cilje prvič zapisal Programski odbor za problematiko programskih vsebin za invalide pri Programskem svetu RTV Slovenija.

Hibridna TV ni rešitev

Čeprav cilji po desetih letih še niso uresničeni, so tako odborniki kot svetniki brez zadržkov dali soglasje k novi strategiji RTV Slovenija do leta 2020, ki na področju dostopnosti ponuja samo splošni opis načrtov. Na seji se nihče ni vprašal, zakaj strategija ne vsebuje jasnih in merljivih kazalnikov in ciljev glede dostopnosti televizijskih programov. 

V ospredju je ponovno tehnologija, ki je priročen izgovor za primanjkljaj na vsebinskem področju.

Primarna vloga RTV Slovenija je ustvarjanje, pripravljanje in arhiviranje programskih vsebin. Oddajanje televizijskih programov je njena sekundarna vloga, ki se že večinoma razširjajo prek satelitov ter kabelsko distribucijskih oz. komunikacijskih sistemov.

RTV Slovenija je naprej obljubljala, da bo izboljšala dostopnost do programskih vsebin ob prehodu iz analogne na digitalno oddajanje leta 2011. Takrat bi že lahko pričela zagotavljati podnaslavljanje v živo, a tega ni storila. V strategiji do leta 2020 dostopnost ponovno pogojuje z uvajanjem nove tehnologije — tokrat s hibridno televizijo, ki naj bi rešila vse probleme.

A to ne drži. Če bi želela, bi RTV Slovenija že danes lahko zagotavljala dostopnost v skladu z mednarodnimi standardi. Pa je ne. Zato se sprašujem, ali bo z uvedbo hibridne televizije res drugače?

Nove tehnologije, nove diskriminacije

Ne oziraje se na tehnološke odločitve se postavlja vprašanje, ali so pristojni korektno seznanili programski odbor in svet z omejitvami hibridne televizije glede dostopnosti. Koliko odbornikov in svetnikov ve, da hibridna televizija lahko prinaša nove oblike diskriminacije? 

Preden RTV Slovenija v strategijo in poslovne načrte zapiše, da bo s hibridno televizijo zagotovila večjo dostopnost, bi morala pridobiti širšo podporo. Gledalke in gledalci, ki bodo želeli spremljati dostopne programske vsebine prek hibridne televizije, bodo morali imeti tudi (dovolj zmogljivo) internetno povezavo.

Dostop do interneta je danes samoumeven. A ne vsem, saj pri nas to še vedno ni univerzalna storitev. Zato bo RTV Slovenija lahko zagotavljala dostopnost do programskih vsebin le tistim, ki bodo imeli primeren dostop do interneta in ustrezne sprejemnike. Bo RTV Slovenija gledalkam in gledalcem oboje zagotovila in plačala? Nekateri si tega ne morejo privoščiti — bodisi zaradi socialnega položaja ali pa zato, ker internet ni univerzalno dostopen.

Upanje ostaja

Na zadnji seji se Svet RTV s temi vprašanji ni ukvarjal. Pred sejo je sicer pripravil tematsko konferenco o dostopnosti, na kateri pa zaradi predolgih nastopov notranjih in zunanjih tehničnih strokovnjakov vsi vabljeni nismo imeli možnosti spregovoriti in predstaviti različnih pogledov.

V pomoč svetnikom pri sprejemanju kakovostnejših odločitev sem zato poslal mnenje, v katerem sem na kratko izpostavil ključne dileme v zvezi s strateškimi in poslovnimi načrti RTV Slovenija na področju dostopnosti.

Potrpežljivo naj počakajo, da se bodo na RTV Slovenija, kot sami radi rečejo, približali državam, kjer imajo dostopnost urejeno na visoki ravni.

Direktor inštituta za digitalno družbo Dušan Caf