Na Inštitutu RS za rehabilitacijo invalidov ta mesec razstavlja naš član Silvo Mehle, ki z leta v leto preseneča s svojo kvaliteto likovnih del. Silvo Mehle se je rodil 17. maja 1971 v Ljubljani. Po prometni nesreči v letu 1993 je postal izredno težko poškodovan tetraplegik. Razstava v Soči bo na ogled do 4.7.2010.

Slikarski jezik Silva Mehleta se raziskovalno nenehno spreminja. Delno pogojuje to menjava motivike, nekaj pa tudi veselje razkrivanja možnosti, ki se mu pri tem nudijo. Človek se vedno uči in to je tudi temelj razvoja, toda začetki so vedno odločilni pri tem kako kdo prične svojo pot. Še posebno v likovni ustvarjalnosti. Tu je pogled na umetnost najpomembnejši. Tisti, ki se lotijo slikarstva, jim običajno talenta ne manjka. Bistveno pa je, da uspeš delati tisto kar ti najbolj leži in kamor vložiš lahko največ sebe. To velja za vsa področja umetnosti.

Pri Silvu Mehletu je tematska raznolikost simpatična v kolikor jo pogojuje radovednost ustvarjalnega soočanja in je kontakt med slikarjem in predmetom slikanja neposreden. Čim pa se slikar preveč ozira na druge in njihove pristope ter slikarske rešitve, ni več samo on. Njegove slike so podobne drugim in se povsem utopijo v anonimnosti. Res ni to nič slabega, saj je tudi povprečnost rezultat naporov in dela. Toda če so možnosti, zakaj ne bi vsakdo dal od sebe nekaj lastnega, samo osebno njegovega, ločljivega od drugih, po lastnih čustvih in doživetjih.

Ustvarjalno likovno razmišljanje Silva Mehleta s samosvojimi slikami dokazuje, da se bo slikarsko še naprej lahko nadgrajeval in hkrati izgrajeval svoj oseben način umetniškega izpovedovanja. Njegova odlika je v sposobnosti, da snuje motive na svoj, njegovemu občutenju primeren način. Iz sodobnosti prejema in vnaša v svoje poglede na umetnost le tisto, kar ga vznemirja in seveda tudi bogati, je o umetniškem ustvarjanju Silva Mehleta zapisal umetnostni zgodovinar prof. dr. Mirko Juteršek.

Silvo Mehle je štipendist mednarodnega združenja (VDMFK) slikarjev, ki slikajo usti ali nogami